Poškodbe
 
     
Novosti
Celični izdelki
Humani alografti
Raziskave in razvoj
Predstavitev
Kalejdoskop
Kontakt
     

Educell, d.o.o.
Letališka cesta 33
1000 Ljubljana

Tel.: 01 547 18 42
Faks: 01 547 18 42
E-pošta: educell@educell.si

 


Informacije za
bolnika
(PDF, 43 Kb)
Animacija
ChondroArt
(SWF)
Uspešnost
zdravljenja
bolnikov
(za zdravnike)
  Kdaj je zdravljenje z avtolognimi gojenimi hondrociti primerno?

Z vsaditvijo avtolognih gojenih hondrocitov zdravimo lokalno omejene poškodbe hrustanca, ki so večje kot 1 cm2 in segajo preko celotne debeline hrustanca do kosti (3. in 4. stopnje poškodbe po kriterijih ICRS). Ta metoda se uporablja rutinsko za zdravljenje takšnih poškodb v kolenskem hrustancu in gležnju, za zdravljenje poškodb hrustanca v drugih sklepih pa le izjemoma. Najprimernejša starost bolnikov za tovrstno zdravljenje je 15 do 55 let.

Poškodbe sklepnega hrustanca so resen problem pri zdravljenju lokomotornega aparata. Razlog za to je minimalna sposobnost sklepnega hrustanca za spontano regeneracijo ter nagnjenje k tvorbi brazgotin fibroznega tkiva.

Poškodovan hialini hrustanec se v sklepu obnovi le delno. Večina poškodbe se zabrazgotini (fibrozno tkivo) ter izgubi biomehanske in histološke lastnosti zdravega tkiva. Take poškodbe pogosto vodijo v artrozo - ta povzroča bolečino, neugodje in zmanjšano funkcionalnost sklepa, ki največkrat zahteva kirurški poseg in morebitno nadomestitev poškodovanega sklepa z umetnim. Sklepne endoproteze imajo žal omejeno življensko dobo, zato jih kirurgi vstavljajo le pri starejših pacientih. Letno implantirajo preko 500 endoprotez na milijon ljudi, ter enako število operacij za lajšanje bolečin in neugodja, ki ga povzroča artritis.

Kdaj zdravljenja z avtolognimi gojenimi hondrociti ne uporabljamo?

Kadar ima bolnik vsaj eno od naštetih kontraindikacij:

koleno s popolnoma odstranjenimi meniski; pri sklepni nestabilnosti, ki je posledica poškodbe več vezi hkrati; artrozo kolena (generalizirana okvara hrustanca); katero od avtoimunih bolezni (npr. revmatoidni artritis) ali metabolnih boleznih (npr. diabetes, putika); alergije na sestavine pridružene gojenim celicam ali celičnemu nosilcu (npr. na določene vrste antibiotikov, na kolagen živalskega izvora itd).
   

© 2005- Educell, d.o.o., vse pravice pridržane.| Pogoji uporabe | O avtorjih